|
Kulturno-umetniško
društvo Utrip
Pavčkove sledi v duši bližnjega
Člani KUD Utrip z Rečice ob Savinji vsako leto pripravijo Večer
slovenske besede in vedno jim uspe v goste pridobiti zanimive, v
širšem slovenskem prostoru ugledne literate. Ljubitelji poezije se
gotovo še spomnijo lanskega obiska pesnika Ivana Minattija, letošnji
večer pa je s svojim šaljivim, a literarno bogatim jezikom vse
prisotne navdušil Tone Pavček, eden izmed najbolj cenjenih slovenskih
pesnikov.
(foto: Tatiana Golob)
Distribucija fotografije ni dovoljena brez privolitve avtorja.
Pavčkov obisk na OŠ Rečica ob Savinji prejšnji petek je med njegovimi
občudovalci požel še toliko večje zanimanje zaradi njegovega visokega
osebnega jubileja, saj je pesnik v septembru praznoval svoj 80.
rojstni dan. Da svoj rojstni dan pravzaprav slavi že dva meseca, je
Pavček zbranim zaupal že na začetku rečiškega večera, ko je dejal, da
je dvomesečno praznovanje nadvse prijetno, »a tudi naporno, povsod pa
so imenitni ljudje, predvsem ženske – piješ njihovo lepoto in si še
sam takrat lepši.« S tako hudomušnim pesniškim jezikom je Pavček segal
v srca zbranih vso prireditev, besede so kar vrele iz njega, recitiral
je številne svoje pesmi.
Njegova sogovornica Breda Bider je veselo razpoloženega pesnika
usmerjala v zanimiv pogovor, udele-ženci prireditve so tako izvedeli
marsikaj zanimivega iz njegovega ustvarjalnega življenja. Tako je
Pavček povedal, da je bil rojen kot droban fant, ki se je okrepil šele
v fantovskih letih, preživel vojno in »ostal živ, živel z besedo za
besedo in seveda z domovino.« Šole ni maral in včasih je upal, da
»šole ni več, ker šola včasih tudi pogori.«
Govoril je o svojih starših, o svoji upornosti in želji po izboljšanju
svojih dosežkov, ker »človek stremi do konca, da nekaj doseže in
zadoščanje ob tem je imenitno.« Pripovedoval je o vinu, ki je
življenje, o izgubi svojega sina in navsezadnje tudi o ljubezni, saj
»vse, kar počnemo, počnemo iz ljubezni.«
V večeru, ki je kar prehitro minil, se je Pavček hudomušno in hkrati
ironično dotikal aktualnih političnih tem, v vseh njegovih besedah pa
je bilo čutiti veliko željo, ki jo je nazadnje tudi ubesedil: »Pustiti
nevidno, a trajno sled v duši bližnjega.«
Tatiana Golob |
